Preskoči na vsebino

Slovenska pomlad · 1987–199121 / 35

20. februar 1987

57. številka Nove revije

Tudi v domovini vzbrsti slovenska pomlad

Slovenija je bila po drugi svetovni vojni del Jugoslavije, ki se je od leta 1963 do razpada imenovala Socialistična federativna republika Jugoslavija (SFRJ). Oblast je bila v rokah Zveze komunistov (ZK) in njenega dosmrtnega predsednika Tita.

Svoboda združevanja je bila zelo omejena, kljub temu pa se je v petdesetih letih začela uveljavljati generacija intelektualcev, ki jih je oblast vse pogosteje označevala kot opozicijo ali kulturniško opozicijo. Združevala se je ob revijah, ki so bile vse po vrsti ukinjene (Beseda, Revija 57, Perspektive …), avtorji prispevkov pa obsojeni na zaporne kazni. Smrt državnega voditelja Tita leta 1980 je v marsičem spremenila tok političnih dogajanj. V ospredje so stopila narodna vprašanja, večala se je socialna stiska in brezperspektivnost mladih. Stopnjevala se je cenzura, ki je poleg literarnega in gledališkega polja posegla še na glasbeno sceno.

V osemdesetih je v deželo kljub vsemu počasi začela prihajati pomlad. Poleg novo ustanovljene Nove revije so dotlej prepovedane teme začeli odpirati še umetniki z vseh področij (glasba, literatura, film …). Oblikovati so se začela nova civilna družbena gibanja, ki so z jasnimi zahtevami in aktualnimi toni postajala vedno bolj enakopraven sogovornik uradnim oblastnikom in se z njimi spuščala v vedno bolj odkrit dialog. Kulturniška opozicija je samo sebe vedno pogosteje videla v vlogi prave opozicije in v drugi polovici osemdesetih let prevzela odločilno vlogo na poti v slovensko samostojnost. Emigracija se je sredi osemdesetih let poenotila v stališčih glede slovenske prihodnosti in z velikim zanimanjem spremljala začetke demokratizacije v domovini. Kot zelo pozitivno je ocenila Majniško deklaracijo leta 1989. SDG je ob volitvah aprila 1990 podprlo Demos.

Z vso zavzetostjo so podprli tudi plebiscit, saj so z njegovim uspehom in s končno proglasitvijo neodvisne ter suverene slovenske države dosegli svoj dolgo pričakovani cilj, za katerega so si prizadevali vsa leta za mnoge od njih neprostovoljnega izseljenstva.

Slovenska pomlad je na ozemlju nekdanje Socialistične republike Slovenije vzbrstela v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Porodila in razmahnila se je zaradi jugoslovanske krize ter pod vplivom političnega vrenja v Vzhodni Evropi. Med njenimi prvimi znanilci je Nova revija, ki je začela izhajati leta 1982. 20. februarja 1987 je izšla njena znamenita 57. številka, v kateri so bili objavljeni Prispevki za slovenski nacionalni program. Uredila sta jo Niko Grafenauer kot glavni in Dimitrij Rupel kot odgovorni urednik. Oba sta bila po izidu te številke odstavljena s svojih položajev.

Uradni kritiki so odklanjali stališča vseh prispevkov, ki so jih napisali Tine Hribar, Dimitrij Rupel, Spomenka Hribar, Veljko Namorš, Alenka Goljevšček, Gregor Tomc, Peter Jambrek, Janez Jerovšek, Veljko Rus, Marjan Rožanc, Jože Snoj, Drago Jančar in Niko Grafenauer. Najostreje in z grožnjami kazenskega pregona pa so bili napadeni Ivan Urbančič, France Bučar in Jože Pučnik. Urbančič je videl le dve možnosti: ukinitev Slovencev ali odcepitev od Jugoslavije, Bučar je dokazoval nelegitimnost komunistične oblasti, Pučnik pa je še ostreje zavrnil monopol komunistične partije ter videl rešitev v večstrankarskem sistemu in osamosvojitvi.

Tiskani izvodi revije so bili razgrabljeni v nekaj dneh, ponekod celo v nekaj urah.

Od pomladi leta 1987 do ustanovitve slovenske države je bilo ljubljansko uredništvo Nove revije zbirališče odločnih in ozaveščenih ljudi, v njem se je sestajal Demos, tam so se zbirali in bili izbrani člani prve demokratične vlade.

Nova revija - dLib
↑